Pomen ergonomije in gibalne aktivnosti v skrbi za zdravje delavcev na fizično zahtevnih delovnih mestih
Tako pri poklicih, pri katerih se delo opravlja v pretežno sedečem položaju, kot pri tistih, s pretežnim opravljanjem dela v stoječem položaju, je pomembno, da poznamo dejavnike tveganja za nastanek zdravstvenih težav. Tako jih lahko lažje obvladujemo in preprečimo nastanek težav povezanih z delom. Ker smo ljudje za naše zdravje v veliki meri odgovorni sami je pomembno, da poleg preprečevanja negativnih posledic dela na delovnem mestu, poskrbimo tudi v prostem času izven delovnega mesta z redno telesno aktivnostjo.
Delovna mesta se med seboj razlikujejo in različno vplivajo na zdravstvene težave. V tem prispevku se bomo osredotočili na fizično zahtevno delo, ki vključuje uporabo velike sile pri rokovanju z bremeni – pri dviganju, nošenju, potiskanju in vlečenju. Tako delo je še posebej značilno za zaposlene v gradbeništvu, bolniški oskrbi, varstvu otrok, industriji in v kmetijstvu. Fizično zahtevno delo je bolj značilno za moške (33 %) kot za ženske (28 %). Tipično opravilo je dviganje, ki je oblika dinamične fizične aktivnosti in je količinsko opredeljeno s trajanjem, pogostostjo ter intenzivnostjo. Pogosto se združuje z drugimi dejavnostmi kot so: hoja, prisilne drže, potiskanje in vlečenje. Pri fizično obremenjujočih delih pogosto prihaja do bolečin in zdravstvenih težav kostno-mišičnega ter srčno-žilnega sistema, ki so posledica preobremenitve telesa.
Dviganje težjih bremen s slabo tehniko dviganja predstavljajo pomemben dejavnik tveganja za nastanek poškodb v ledvenem delu hrbtenice. Pri dviganju težjih bremen so prisotne velike kompresijske sile, ki delujejo na medvretenčno ploščico in tudi preostale strukture hrbta. Če je dviganje nepravilno se dodatno povečajo strižne sile, na katere so hrbtenične strukture slabo odporne. Kljub prepričanju, da je dviganje bremen iz počepa varno, so razlike v obremenitvah minimalne. Izkaže se, da je med obremenitvijo pomembneje ohranjati položaj hrbta bliže nevtralnemu položaju in se izogibati končnim obsegom gibov (slika 1). Enačba za izračun največjega priporočenega bremena je odvisna od horizontalne in vertikalne razdalje med bremenom in gležnji, razdalje vertikalnega premika bremena, pogostosti in trajanja dvigovanja bremena (število ponovitev na minuto/uro), zasuka in naklona trupa ter stika z bremenom. Naštete dejavnike je smiselno prilagoditi, z namenom zmanjšanja tveganja za nastanek bolečine.
Ergonomski pristop pri oblikovanju ustreznega delovnega mesta temelji na pravilno izbranem razmerju med zmožnostmi delavca in zahtevami dela, da optimizira produktivnost delavca in zagotovi njegovo varnost, zdravje in zadovoljstvo. Pri tem je pomembno, da je višina delovne ali stojne površine nastavljiva. V neposredni bližini delovne površine ne smejo biti prisotne ovire, ki bi zaposlenemu onemogočale neposreden dostop. Podlaga, na kateri delavec stoji, mora biti ravna in nedrseča. Material mora biti v dosegu brez odvečnega sklanjanja in sukanja, ter mora imeti primeren oprijem. O ustreznih prilagoditvah delovnega mesta in kvarnih učinkih neustreznega delovnega okolja na zdravje hrbtenice je zaposlene potrebno seznaniti. Z izobraževanjem bomo zagotovili ozaveščenost delavcev in omogočili njihovo aktivno vključevanje in ne nazadnje aktivno ukrepanje.
Prilagoditev okolja in organizacija dela pri fizično obremenjujočih delih dodatno vključujeta: zmanjšanje števila nepotrebnih dvigov, zmanjšanje mase bremen in razdalje premika bremen, prilagoditev začetne in končne višine ter prostor brez odvečnega sklanjanja in dviganja, izogibanje dviganju s tal in odlaganju na tla, označevanje nestabilnih bremen, ki so lahko nevarna, zmanjšanje frekvence dviganja, zagotovitev ustrezne delovne opreme, ter možnost menjave zaposlenih na delovnem mestu. Ključna priporočila za zaposlene so med drugim:
- dviganje težjih bremen v območju največje moči, to je nad višino kolen in pod višino ramen ter blizu telesa,
- med izvedbo fizično zahtevnih nalog se izogibamo končnemu obsegu giba in jih izvajamo soročno,
- v primeru, da predmeta ne moremo dvigniti, potisniti ali vleči z obema rokama, se s prosto roko naslonimo na stabilno oporo, s čimer zmanjšamo rotacijski navor, ki deluje na hrbtenico pri enostranskem dviganju in zmanjšamo delovanje kumulativnih sil, ki delujejo na hrbet, predvsem na ledveni del.
|
O Avtorjih: Izr. Prof. Dr. Nejc Šarabon je diplomirani fizioterapevt in profesor športne vzgoje, predavatelj in raziskovalec na Univerzi na Primorskem, Fakulteti za vede o zdravju (www.fvz.upr.si). Med drugim dejaven na področjih preventive in rehabilitacije poškodb, gibalne terapije, ergonomije in športne vadbe. |
Potrebno je izpostaviti tudi pomen telesne pripravljenosti zaposlenega. Slaba mišična jakost in predvsem vzdržljivost namreč predstavljata pomemben dejavnik tveganja, predvsem pri ponavljajočih se in dolgotrajno vzdrževanih obremenitvah. Z utrujanjem se spremeni živčno-mišično upravljanje in povečuje tveganje za preobremenitve in/ali poškodbe. Pojav utrujanja lahko zmanjšujemo na eni strani z ustrezno organizacijo dela s primernimi odmori ter na drugi strani z boljšo telesno pripravljenostjo zaposlenih. Enako breme namreč pri bolje pripravljenih zahteva relativno nižji delež največjega napora in kasnejši pojav utrujanja. V nekaterih poklicih se ustrezni telesni pripravi že danes posveča precejšnja pozornost. Poklicni gasilci na primer dnevno skrbijo za ustrezno psiho-fizično pripravljenost ter se tako načrtno pripravijo na nepredvidljive okoliščine v primeru intervencije. Nasprotno se v večini drugih fizično zahtevnih poklicev temu posveča premalo pozornosti, saj so zaposleni pogosto mnenja, da s samim delom zagotavljajo ustrezno telesno pripravljenost. Takšno prepričanje v večji meri ne drži, saj so delovna opravila pogosto stereotipna in asimetrična, kar dodatno vpliva na pojav telesnih nesorazmerij in poveča tveganja za mišično skeletne težave. Pozabiti ne smemo niti na aerobno pripravljenost, ki je neločljivo povezana z zdravjem srčno-žilnega sistema. Občasne velike fizične obremenitve namreč povečajo tveganje za srčno-žilne zaplete, predvsem pri osebah s slabo aerobno sposobnostjo (t.j. sposobnost premagovanja dolgotrajnih nizko-intenzivnih obremenitev, katere podlaga je med drugim zmogljivost srčno-žilno-dihalnega sistema). Pri fizično zahtevnih poklicih so pogosteje pridruženi tudi nekateri drugi dejavniki tveganja, kot so prekomerna telesna teža, prekomerno uživanje alkohola in uporaba tobačnih izdelkov, ki lahko tveganja dodatno povečajo.
Eden prvih korakov je ozaveščanje zaposlenih o pomenu gibalne/športne aktivnosti za ohranjanje zdravja in preprečevanje bolečin ter s tem spodbujanje notranje motivacije za ustrezno gibalno/športno udejstvovanje. Vzporedno je potrebno zaposlene kontinuirano usposabljati za varnejšo izvedbo delovnih nalog ter skrbeti za pravilno uporabo ergonomskih pripomočkov, kadar so le-ti na voljo. Le tako bomo naslovili oba ključna vidika zmanjševanja tveganj za mišično-skeletne težave ter hkrati zmanjševali druga zdravstvena tveganja.
Članek je bil objavljen v decemberski izdaji revije Obrtnik-podjetnik 2017.
