Krajši delovni čas in medgeneracijsko sodelovanje
Objavljeno: 03. 08. 2022
Avtor: dr. Mirna Macur, Fakulteta za zdravstvo Angele Boškin
Namen projekta Star vital je vzpostavitev in zagotavljanje zdravih in trajnostnih delovnih mest – predvsem za starejše delavce. Živimo v starajoči se družbi, zaradi česar lahko pričakujemo, da bomo na delovnih mestih ostali dlje kot naši starši. Če želimo delati dlje, pa moramo ostati zdravi. Projekt Star vital naslavlja različne (zdravstvene) probleme zaposlenih in ponuja nove, bolj zdrave navade prehranjevanja, gibanja, ergonomije, sproščanja stresa, medgeneracijskega sodelovanja in vodenja.
Cilj projekta je torej podaljšati delovno dobo zaposlenih na način, da svoje zdravje in dobro počutje ohranijo čim dlje. Za to je ključnih več dejavnikov, v tem prispevku pa bomo izpostavili dva: pomen medgeneracijskega sodelovanja in napovedi vlade o krajšem delovnem času, kjer je to možno. A najprej izpostavimo nekaj dejstev starajoče se družbe.
Starajoča se družba
Že dalj časa govorimo o tem, da živimo v starajoči se družbi: rojeva se manj otrok, življenjska doba pa se podaljšuje. Delež aktivnega prebivalstva v družbi se manjša: projekcija za Evropo kaže, da bo delež prebivalcev, starih od 20 do 64 let, padel z 62,6 % leta 2016 na 50,5 % leta 2060. Aktivnega prebivalstva je seveda manj, saj so v teh deležih tudi šolajoči se in upokojeni. Čeprav je podaljševanje delovne dobe že dalj časa nuja, pa v Sloveniji zaposleni še vedno ne delajo do 64. leta, ampak se mnogi upokojijo prej. V starostni skupini od 50 do 64 let je v Sloveniji zaposlenih približno 60 % oseb, kar je manj od povprečja Evropske unije (graf). Zgled so nam lahko skandinavske države; na Švedskem in v Islandiji je delež delovno aktivnih v tej starostni skupini nad 80 %.
Ker je aktivne delovne sile vse manj, bomo torej primorani delati dlje in obrniti sedanji trend. V ta namen je pomembno ustvarjati zdrava delovna mesta in zdrave delovne navade, ena izmed njih je dobro medgeneracijsko sodelovanje.
Delež zaposlenih v starostni skupini od 50 do 64 let v državah Evropske unije.
Več generacij na delovnem mestu
Danes smo še vedno priča zmotnemu prepričanju, da starejši zaposleni delavci ne morejo ničesar več prispevati, saj naj bi bile njihove fizične in umske moči manjše. Pri tem se zanemarja moč izkušenj in znanja, ki ga ima starejša generacija. Pozabljamo, da ne moremo vseh delovnih mest nadomestiti z mladimi, saj:
- je mladih vse manj in le-ti pogosto ne želijo opravljati določenih del,
- mladi znanj in izkušenj starejše generacije (še) nimajo.
Ko se je povojna, tako imenovana »baby boom« generacija (rojeni leta 1946–1965) zaposlovala, je sčasoma začela dominirati na delovnih mestih zaradi višje izobrazbe od prejšnjih generacij in zaradi svoje številčnosti. Vzpostavila je novo organizacijsko strukturo, zasedla vodilna delovna mesta, zato se ji ni bilo potrebno prilagajati obstoječim razmeram. Mladi, ki danes vstopajo na trg dela (generacija Z: 1996–), tam srečujejo tri generacije zaposlenih: generacijo Y (1981–1995), generacijo X (1966–1980) in baby boom generacijo. Naučiti se torej morajo sodelovati s predhodnimi generacijami.
Uspešnost in zadovoljstvo pri delu je danes odvisno tudi od dobrih medsebojnih odnosov in od medgeneracijskega sodelovanja na delovnem mestu. Primorani smo vpeljati sistem nasledstva za starejše zaposlene in sistem mentorstva za novozaposlene delavce. Oboje je možno ob spoštljivem odnosu do vseh generacij in njihovega prispevka delovni organizaciji.
Krajši delovni čas
Eden od ukrepov, ki jih je napovedala nova vlada, je krajši, 30-urni delovni čas. To je sprva povzročilo mnoge negativne odzive, predvsem med delodajalci, ki se soočajo s pomanjkanjem delovne sile. Ta ukrep, kot je pojasnila vlada, ni primeren za vse poklice in za vsa področja dela. A o tem se veliko govori in ponekod je to že obstoječa praksa, tudi v Sloveniji. Zakaj?
Izkazalo se je, da so s krajšim delovnim časom ljudje bolj učinkoviti – v istem času naredijo več. Hkrati so bolj spočiti in bolj zdravi, zato delovna organizacija beleži manj bolniških odsotnosti, kar olajšuje organizacijo dela, da ne omenjamo zdravja tistih zaposlenih, ki poleg svojega dela nadomeščajo še bolniško odsotne. Vse to je v duhu projekta Star vital, ki gradi bolj zdrava delovna mesta, zato je ta ukrep dobrodošel tam, kjer ga je možno vpeljati. Zavedati se namreč moramo, da je bil 40-urni delovni teden uveden v času industrializacije pred skoraj sto leti. Od takrat je produktivnost izjemno narasla, zato pričakujemo zrelost družbe v drugačnem reguliranju delovnega časa. Mnoge analize so pokazale, da so ljudje produktivnejši, če imajo možnost delati krajši delovni čas. 30-urni delavnik pomeni delati 4 dni v tednu, ali 6 ur na dan 5 dni v tednu.
Kje je takšen ukrep možen, še ne vemo. Trenutno poteka šestmesečno testiranje krajšega delovnega časa v Veliki Britaniji in zajemajo okoli 3000 zaposlenih iz približno 70 podjetij, med katerimi so tako (pisarniški) zaposleni iz IKT-podjetij in zaposlitvenih agencij kot delavci iz malih in srednjih proizvodnih ter storitvenih podjetij in humanitarnih organizacij. Vzporedno potekajo še podobni poskusi v ZDA, Kanadi, Avstraliji ter na Novi Zelandiji in Irskem.
Izsledke te in podobnih raziskav bomo seveda skrbno spremljali.
Cilj projekta je torej podaljšati delovno dobo zaposlenih na način, da svoje zdravje in dobro počutje ohranijo čim dlje. Za to je ključnih več dejavnikov, v tem prispevku pa bomo izpostavili dva: pomen medgeneracijskega sodelovanja in napovedi vlade o krajšem delovnem času, kjer je to možno. A najprej izpostavimo nekaj dejstev starajoče se družbe.
Starajoča se družba
Že dalj časa govorimo o tem, da živimo v starajoči se družbi: rojeva se manj otrok, življenjska doba pa se podaljšuje. Delež aktivnega prebivalstva v družbi se manjša: projekcija za Evropo kaže, da bo delež prebivalcev, starih od 20 do 64 let, padel z 62,6 % leta 2016 na 50,5 % leta 2060. Aktivnega prebivalstva je seveda manj, saj so v teh deležih tudi šolajoči se in upokojeni. Čeprav je podaljševanje delovne dobe že dalj časa nuja, pa v Sloveniji zaposleni še vedno ne delajo do 64. leta, ampak se mnogi upokojijo prej. V starostni skupini od 50 do 64 let je v Sloveniji zaposlenih približno 60 % oseb, kar je manj od povprečja Evropske unije (graf). Zgled so nam lahko skandinavske države; na Švedskem in v Islandiji je delež delovno aktivnih v tej starostni skupini nad 80 %.
Ker je aktivne delovne sile vse manj, bomo torej primorani delati dlje in obrniti sedanji trend. V ta namen je pomembno ustvarjati zdrava delovna mesta in zdrave delovne navade, ena izmed njih je dobro medgeneracijsko sodelovanje.
Delež zaposlenih v starostni skupini od 50 do 64 let v državah Evropske unije.
Več generacij na delovnem mestu
Danes smo še vedno priča zmotnemu prepričanju, da starejši zaposleni delavci ne morejo ničesar več prispevati, saj naj bi bile njihove fizične in umske moči manjše. Pri tem se zanemarja moč izkušenj in znanja, ki ga ima starejša generacija. Pozabljamo, da ne moremo vseh delovnih mest nadomestiti z mladimi, saj:
- je mladih vse manj in le-ti pogosto ne želijo opravljati določenih del,
- mladi znanj in izkušenj starejše generacije (še) nimajo.
Ko se je povojna, tako imenovana »baby boom« generacija (rojeni leta 1946–1965) zaposlovala, je sčasoma začela dominirati na delovnih mestih zaradi višje izobrazbe od prejšnjih generacij in zaradi svoje številčnosti. Vzpostavila je novo organizacijsko strukturo, zasedla vodilna delovna mesta, zato se ji ni bilo potrebno prilagajati obstoječim razmeram. Mladi, ki danes vstopajo na trg dela (generacija Z: 1996–), tam srečujejo tri generacije zaposlenih: generacijo Y (1981–1995), generacijo X (1966–1980) in baby boom generacijo. Naučiti se torej morajo sodelovati s predhodnimi generacijami.
Uspešnost in zadovoljstvo pri delu je danes odvisno tudi od dobrih medsebojnih odnosov in od medgeneracijskega sodelovanja na delovnem mestu. Primorani smo vpeljati sistem nasledstva za starejše zaposlene in sistem mentorstva za novozaposlene delavce. Oboje je možno ob spoštljivem odnosu do vseh generacij in njihovega prispevka delovni organizaciji.
Krajši delovni čas
Eden od ukrepov, ki jih je napovedala nova vlada, je krajši, 30-urni delovni čas. To je sprva povzročilo mnoge negativne odzive, predvsem med delodajalci, ki se soočajo s pomanjkanjem delovne sile. Ta ukrep, kot je pojasnila vlada, ni primeren za vse poklice in za vsa področja dela. A o tem se veliko govori in ponekod je to že obstoječa praksa, tudi v Sloveniji. Zakaj?
Izkazalo se je, da so s krajšim delovnim časom ljudje bolj učinkoviti – v istem času naredijo več. Hkrati so bolj spočiti in bolj zdravi, zato delovna organizacija beleži manj bolniških odsotnosti, kar olajšuje organizacijo dela, da ne omenjamo zdravja tistih zaposlenih, ki poleg svojega dela nadomeščajo še bolniško odsotne. Vse to je v duhu projekta Star vital, ki gradi bolj zdrava delovna mesta, zato je ta ukrep dobrodošel tam, kjer ga je možno vpeljati. Zavedati se namreč moramo, da je bil 40-urni delovni teden uveden v času industrializacije pred skoraj sto leti. Od takrat je produktivnost izjemno narasla, zato pričakujemo zrelost družbe v drugačnem reguliranju delovnega časa. Mnoge analize so pokazale, da so ljudje produktivnejši, če imajo možnost delati krajši delovni čas. 30-urni delavnik pomeni delati 4 dni v tednu, ali 6 ur na dan 5 dni v tednu.
Kje je takšen ukrep možen, še ne vemo. Trenutno poteka šestmesečno testiranje krajšega delovnega časa v Veliki Britaniji in zajemajo okoli 3000 zaposlenih iz približno 70 podjetij, med katerimi so tako (pisarniški) zaposleni iz IKT-podjetij in zaposlitvenih agencij kot delavci iz malih in srednjih proizvodnih ter storitvenih podjetij in humanitarnih organizacij. Vzporedno potekajo še podobni poskusi v ZDA, Kanadi, Avstraliji ter na Novi Zelandiji in Irskem.
Izsledke te in podobnih raziskav bomo seveda skrbno spremljali.
