Pomen postopnosti pri uvajanju novih delovnih obremenitev
Objavljeno: 21. 06. 2022
Avtor: doc. dr. Matej Voglar, diplomirani fizioterapevt in magister kineziologije
Z delom povezane mišično-skeletne težave lahko v grobem razdelimo na take, ki so posledica enkratnega dogodka oziroma poškodbe, in take, ki so posledica ponavljajočih ali dolgotrajnih izpostavljenosti obremenitvam. Prav slednje so pogosto kljub upoštevanju priporočil o zdravju in varnosti na delu še zmeraj v porastu.
Ne glede na naravo dela se skoraj vsakdo občasno sreča s tovrstno mišično-skeletno bolečino, na katero opravljanje dela tako ali drugače vpliva. Razlike med posamezniki se pojavijo v strategijah soočanja s tako težavo, ki so lahko bolj ali manj učinkovite. Med manj učinkovite strategije prištevamo tako prekomerno previdnost in skrb, da aktivnosti ne vplivajo na intenzivnost bolečine, kot tudi nespremenjeno opravljanje svojega dela, ne glede na stopnjevanje bolečine. V tem oziru večina priporoča ohranjanje delovne aktivnosti z intenzivnostjo, pri kateri se bolečina sicer lahko pojavlja, vendar se naj ne stopnjuje.
Pri soočanju z bolečinami v spodnjem delu hrbta precej neuspešni
Sodobna priporočila glede zmanjševanja mišično-skeletnih težav na delovnem mestu se oddaljujejo od tradicionalnih poudarkov. Če vzamemo za primer bolečino v spodnjem delu hrbta, ki je ena najpogostejših mišično-skeletnih težav nam tudi globalni podatki nakazujejo, da moramo prevetriti naša stališča in priporočila, kako ravnati z našimi hrbti. Slednji kažejo, da smo pri soočanju s pojavom bolečine v spodnjem delu hrbta precej neuspešni. Bolečina v spodnjem delu hrbta je sicer že vrsto let vodilni razlog za zmanjšane zmožnosti, a se je skupno število let preživetih z zmanjšano zmožnostjo zaradi bolečine v spodnjem delu hrbta od 1990 do 2015 povečalo za več kot 50 %. Ob tem glavnino dni preživetih z zmanjšano zmožnostjo doprinese manjšina oseb, ki razvijejo dolgotrajno bolečino.
Počitek ni najboljša rešitev
Nova spoznanja s področja zmanjševanja tveganj za pojav preobremenitvenih težav mišično-skeletnega sistema izpostavljajo, da se s počitkom zmanjšuje odpornost tkiv za premagovanje obremenitve. Slednje gradi na dejstvu, da je večina človeških tkiv sposobna prilagoditve na obremenitve, ki jim je izpostavljena. Zagotovljeni pa morajo biti ustrezni pogoji stopnjevanja obremenitev in zadostnega časa za regeneracijo tkiv. Počitek je sicer tradicionalno najpogosteje priporočen ukrep ob preobremenitvenih poškodbah, vendar sodobne smernice tega priporočila ne podpirajo. Čeprav bi počitek z vidika omejevanja morebitnega vnetnega procesa lahko bil koristen, pa med odsotnostjo obremenitev prihaja do neželenih sprememb v strukturni organizaciji vezivnega tkiva. Z drugimi besedami, popolni počitek dodatno zmanjšuje kapaciteto za premagovanje obremenitev. Prav izboljšanje kapacitete za prenašanje ponavljajočih obremenitev brez pojava bolečine je eden osrednjih ciljev obravnave tovrstnih patologij. Ob tem ne smemo zanemariti psihosocialnega vidika odsotnosti z dela, pri čemer je dokazano, da se osebe, ki so dalj časa odsotne z dela, težje vrnejo na svoje običajno delovno mesto.
Zavedanje pomena ohranjanja delovne aktivnosti
Študije na različnih delovni mestih nakazujejo, da je pojavnost mišično-skeletnih težav visoka prav v prvih nekaj mesecih po nastopu prve zaposlitve. Slednje je verjetno v veliki meri povezano prav z neučinkovito prilagoditvijo na delovne obremenitve. Podobno je bilo zaznati povečanje pojava mišično-skeletnih težav v nekaterih poklicih, ki so bili zaradi epidemije prisiljeni v daljši relativni počitek. V času zaprtja nekaterih panog zaposleni niso bili izpostavljeni običajnim delovnim obremenitvam in s tem v tveganju za upad kapacitete za njihovo premagovanje. Po ukinitvi ukrepov in ponovni izpostavljenosti delovnim obremenitvam so številni poročali vsaj o nelagodju ali celo pojavu mišično-skeletnih težav.
Navedene ugotovitve so pomembne tako z vidika zmanjševanja tveganj za nastanek mišično-skeletnih težav kot tudi v primeru, ko so tovrstne težave že prisotne. Predvsem ob nastopu novih delovnih obremenitev je pomembno, da delodajalec zaposlenemu omogoči postopnost uvajanja le-teh. Pomembno je tudi, da se zaposleni zavedajo pomena ohranjanja delovne aktivnosti tudi v primeru pojava mišično-skeletnih težav. Ob tem pa je ključno, da delodajalec oziroma odgovorna oseba v podjetju omogoči zaposlenemu prilagoditve delovnega procesa in s tem optimizacijo obremenitev glede na trenutne zmožnosti zaposlenega.
Več informacij in vsebin o preprečevanju mišično-skeletnih težav tako za zaposlene kot za vodstvo lahko najdete na spletni strani projekta Star vital (https://www.star-vital.si).
Ne glede na naravo dela se skoraj vsakdo občasno sreča s tovrstno mišično-skeletno bolečino, na katero opravljanje dela tako ali drugače vpliva. Razlike med posamezniki se pojavijo v strategijah soočanja s tako težavo, ki so lahko bolj ali manj učinkovite. Med manj učinkovite strategije prištevamo tako prekomerno previdnost in skrb, da aktivnosti ne vplivajo na intenzivnost bolečine, kot tudi nespremenjeno opravljanje svojega dela, ne glede na stopnjevanje bolečine. V tem oziru večina priporoča ohranjanje delovne aktivnosti z intenzivnostjo, pri kateri se bolečina sicer lahko pojavlja, vendar se naj ne stopnjuje.
Pri soočanju z bolečinami v spodnjem delu hrbta precej neuspešni
Sodobna priporočila glede zmanjševanja mišično-skeletnih težav na delovnem mestu se oddaljujejo od tradicionalnih poudarkov. Če vzamemo za primer bolečino v spodnjem delu hrbta, ki je ena najpogostejših mišično-skeletnih težav nam tudi globalni podatki nakazujejo, da moramo prevetriti naša stališča in priporočila, kako ravnati z našimi hrbti. Slednji kažejo, da smo pri soočanju s pojavom bolečine v spodnjem delu hrbta precej neuspešni. Bolečina v spodnjem delu hrbta je sicer že vrsto let vodilni razlog za zmanjšane zmožnosti, a se je skupno število let preživetih z zmanjšano zmožnostjo zaradi bolečine v spodnjem delu hrbta od 1990 do 2015 povečalo za več kot 50 %. Ob tem glavnino dni preživetih z zmanjšano zmožnostjo doprinese manjšina oseb, ki razvijejo dolgotrajno bolečino.
Počitek ni najboljša rešitev
Nova spoznanja s področja zmanjševanja tveganj za pojav preobremenitvenih težav mišično-skeletnega sistema izpostavljajo, da se s počitkom zmanjšuje odpornost tkiv za premagovanje obremenitve. Slednje gradi na dejstvu, da je večina človeških tkiv sposobna prilagoditve na obremenitve, ki jim je izpostavljena. Zagotovljeni pa morajo biti ustrezni pogoji stopnjevanja obremenitev in zadostnega časa za regeneracijo tkiv. Počitek je sicer tradicionalno najpogosteje priporočen ukrep ob preobremenitvenih poškodbah, vendar sodobne smernice tega priporočila ne podpirajo. Čeprav bi počitek z vidika omejevanja morebitnega vnetnega procesa lahko bil koristen, pa med odsotnostjo obremenitev prihaja do neželenih sprememb v strukturni organizaciji vezivnega tkiva. Z drugimi besedami, popolni počitek dodatno zmanjšuje kapaciteto za premagovanje obremenitev. Prav izboljšanje kapacitete za prenašanje ponavljajočih obremenitev brez pojava bolečine je eden osrednjih ciljev obravnave tovrstnih patologij. Ob tem ne smemo zanemariti psihosocialnega vidika odsotnosti z dela, pri čemer je dokazano, da se osebe, ki so dalj časa odsotne z dela, težje vrnejo na svoje običajno delovno mesto.
Zavedanje pomena ohranjanja delovne aktivnosti
Študije na različnih delovni mestih nakazujejo, da je pojavnost mišično-skeletnih težav visoka prav v prvih nekaj mesecih po nastopu prve zaposlitve. Slednje je verjetno v veliki meri povezano prav z neučinkovito prilagoditvijo na delovne obremenitve. Podobno je bilo zaznati povečanje pojava mišično-skeletnih težav v nekaterih poklicih, ki so bili zaradi epidemije prisiljeni v daljši relativni počitek. V času zaprtja nekaterih panog zaposleni niso bili izpostavljeni običajnim delovnim obremenitvam in s tem v tveganju za upad kapacitete za njihovo premagovanje. Po ukinitvi ukrepov in ponovni izpostavljenosti delovnim obremenitvam so številni poročali vsaj o nelagodju ali celo pojavu mišično-skeletnih težav.
Navedene ugotovitve so pomembne tako z vidika zmanjševanja tveganj za nastanek mišično-skeletnih težav kot tudi v primeru, ko so tovrstne težave že prisotne. Predvsem ob nastopu novih delovnih obremenitev je pomembno, da delodajalec zaposlenemu omogoči postopnost uvajanja le-teh. Pomembno je tudi, da se zaposleni zavedajo pomena ohranjanja delovne aktivnosti tudi v primeru pojava mišično-skeletnih težav. Ob tem pa je ključno, da delodajalec oziroma odgovorna oseba v podjetju omogoči zaposlenemu prilagoditve delovnega procesa in s tem optimizacijo obremenitev glede na trenutne zmožnosti zaposlenega.
Več informacij in vsebin o preprečevanju mišično-skeletnih težav tako za zaposlene kot za vodstvo lahko najdete na spletni strani projekta Star vital (https://www.star-vital.si).
